Pred leti, ko sem si poškodovala koleno, sem se med okrevanjem odločila za osebno trenerstvo, saj sem morala narediti precej več stvari kakor pa, da se mi poškodba sama zaceli. Vsaj glede na to, da sem imela v načrtu za prihodnost vseeno to, da bom lahko delala še kaj drugega kakor pa le hodila.
Iskreno nisem vedela, kaj naj pričakujem, ker se nisem do tistega časa soočila z nobeno podobno stvarjo. Nisem vedela, ali bo težko ali bo to pravzaprav pomagalo ali karkoli. Vedela sem le, da je osebno trenerstvo nekaj, kar moram preskusiti in da mi bo morda lahko pomagalo. Veliko ljudi sem poznala, ki so mi to svetovali in povedali pozitivne izkušnje okoli tega. Skoraj nisem poznala nikogar, ki je imel kakšno poškodbo in ne bi poleg fizioterapije imel še osebno trenerstvo ki mu je pomagalo nazaj do polnega okrevanja.
Ko sem začela to, sem ugotovila, da to ne bo lahka pot, čeprav je bilo osebno trenerstvo prilagojeno meni na moje zmožnosti in na vse dejavnike, ki so vplivali. Trajalo je kar nekaj mesecev, preden sem lahko videla kakršnekoli prave rezultate. Najprej sem mislila, da ne bo šlo nikamor, saj sem po prvem mesecu čutila le malce večjo stabilnost in prav nič drugega. Bolečina se je kar ponavljala in ni bilo videti, da bo kaj kmalu izginila.
Ko je minilo nekaj mesecev in se je moje delo končno pokazalo, pa sem se odločila, da bom osebno trenerstvo nadaljevala tudi po tem, ko bo konec okrevanja poškodbe kolena. Takrat se je moja fitnes pot pravzaprav začela in sedaj še kar traja. Sedaj, ko vidim do kam sem že prišla, mi je pa kar malce žal, da se s tem nisem ukvarjala že prej. Res je, da moram biti precej pazljiva pri vsem, ampak mi je ravno zato osebno trenerstvo tako zelo všeč, ker mi vse vaje prilagaja in posledično tudi zelo lepo napredujem.