To je bil prvi moj malo daljši in zahtevnejši pohod. Lahko rečem, da mi je bilo žal, da nisem šla na Triglav, ker ne vem, če bom še enkrat šla to pot. Ja, seveda ni enostavna, če bi bila enostavna, sigurno po tej poti ne bi hodila prvič. Obožujem hribe in rada si vzamem proste vikende, da izkoristim lepo vreme. Tokrat je pot bila malo bolj kondicijsko zahtevna, zato sem imela kar nekaj počitkov. Ker si na triglavska jezera nisem želela sama, sem zraven imela prijatelja, ki je takšnih pohodov bil vajen. On bi tisti dan lahko prišel na Triglav. Tako sva si vzela cel dan in pohod začela zgodaj zjutraj.
Ko vidiš to naravo, kako vzhaja sonce, se preposto prepostiš užitkom, ker enostavno na vse svoje težave pozabiš in to je tisto, ko pravijo ljudje, da jih hribi in gore umirijo. Narava je tista, ki ti da te lepote in enostavno se prepustiš in začneš uživati. Sama priznam, da sem komaj čakala jezera, ker sem bila pošteno utrujena. Moja kondicija ni bila tako dobra, kot pa sem mislila da je. Še bo treba trenirati, če bom želela na Triglav. Lahko pa samo rečem, da so triglavska jezera res lepa in da če le imate voljo, pojdite in doživite to lepoto. Lahko greste počasi, lahko prespite v koči pri jezerih, veliko imate možnosti, da pridete do Triglavskih jezer, ni tako nemogoče, kot se na prvi pogled vidi. Tudi sama sem bila presenečena, da sem zmogla. Sedaj imam prekrasne spomine in vem, da bom še našla voljo, da bom obiskala kakšno goro, hrib ali jezero.