Še preden sem imel svojega otroka, sem si mislil, da vem, kaj to pomeni. Menil sem, da otroci niso ne vem kakšno breme in da je z njimi vse enostavno ter samoumevno. Zato se mi je zdelo, da bom dobro pripravljen na dan, ko bom nekoč tudi sam imel otroka, in da me ne bo nič posebej presenetilo. No, seveda to ni bilo najbolj res; pravzaprav je bilo precej optimistično z moje strani, kajti otrok te lahko preseneti na vsaki točki življenja, praktično vsak dan. To sem zelo hitro spoznal pred časom, ko sem prvič postal oče.
Prve dni sem bil iskreno precej zmeden. Toliko novih občutkov, toliko odgovornosti in hkrati nek čuden, a miren občutek, da se je zgodilo nekaj velikega. Tega se seveda ne morem opisati do konca, po eni strani sem čutil ogromno veselje, saj se mi je rodil otrok, po drugi strani pa tudi veliko odgovornost, zato me je bilo kar malo strah. To je bilo bitje, za katerega sem bil odgovoren jaz, oziroma sva bila s partnerico oba odgovorna. Vložiti je bilo treba ogromno truda in res poskrbeti, da je otrok dobil vse, kar je potreboval. Skozi leta, ko je najin malček rasel in odraščal, sva bila pogosto zelo ponosna, saj je gledati otroka, kako raste in se razvija, res nekaj posebnega. Seveda pa je to prineslo tudi veliko izzivov, saj pogosto ni šlo vse tako, kot bi si želel.
Seveda ni vedno lahko. Pridejo neprespane noči, utrujenost in trenutki, ko se sprašuješ, ali delaš vse prav. Z časom pa dojameš ritme, najdeš rutino in se naučiš prositi za pomoč, ko jo potrebuješ. Pomembno je, da si zmoreš vzeti čas zase in za partnerico, saj to ohranja mir v družini. Počasi se na vse skupaj navadiš in ugotoviš, da se je življenje spremenilo, a na čudovit način, ki daje smislu povsem novo razsežnost.