Ko sva se začela oddaljevati, tega sprva nisva opazila. Dnevi so tekli, vsak je imel svoje obveznosti, pogovori so postajali krajši, dotiki redkejši. Ni šlo za eno veliko težavo, ampak za kopico majhnih, ki so se tiho nabirale. Nekega večera sem rekla: ‘Ne vem, ali greva še v isto smer.’ On je samo prikimal.
Takrat sem prvič pomislila na partnersko terapijo. Sprva sem idejo nosila v sebi, potem pa jo previdno predlagala. Bila sem presenečena, ker se ni upiral, samo vprašal je, kje bi lahko začela.
Prvi pogovor je bil neroden. Oba sva bila zadržana, a terapevtka nama je postavila preprosta vprašanja, ob katerih sva prvič po dolgem času začela zares govorit. Ne o otrocih, ne o službi, ampak o naju.
Partnerska terapija nama ni prinesla čudežnega razpleta, a naju je naučila poslušanja, razumevanja in predvsem tega, da ljubezen ni nekaj, kar samo obstaja, je nekaj, za kar se morava truditi. Danes še vedno delava napake, ampak jih znava tudi skupaj popraviti. In to šteje.
Najbolj dragoceno, kar sva pridobila skozi partnersko terapijo, je bil občutek, da sva spet na isti strani. Ne kot nasprotnika, ki iščeta, kdo ima prav, ampak kot zaveznika, ki iščeta pot nazaj drug do drugega. Spoznala sva, kako pogosto sva govorila drug mimo drugega. Jaz sem mislila, da mi ne prisluhne, on pa, da ga ne razumem. V resnici sva oba želela isto, da bi bila spet povezana.
Terapevtka nama je pokazala, kako pomembna je iskrena komunikacija. Ne tista, ki jo vodi jeza ali razočaranje, ampak tista, ki pride iz ranljivosti. Naučila sva se, da je v redu, če kdaj ne veš, kaj čutiš, dokler si pripravljen o tem spregovoriti.
Zdaj imava rutino, enkrat na mesec še vedno obiskujeva terapevtko. Ne zato, ker bi bilo slabo, ampak zato, ker želiva ohranjati to, kar sva znova zgradila. Partnerska terapija nama je postala orodje, ne obliž. Prostor, kjer se lahko srečava brez motenj, brez vsakdanjih pritiskov. In čeprav naju čaka še veliko skupnih izzivov, veva, da jih lahko premagava. Skupaj. Z odprtimi očmi in odprtim srcem.